Intervju z Mašo Kagao Knez, Vanessa Perne

Si koreografinja, plesalka, plesna pedagoginja in gledališka ustvarjalka. Kaj od tega ti je najljubše in zakaj?

Gledališka ustvarjalka bi nekako rekla, da zaobjema vse ostalo. Težko rečem, kaj mi je najljubše − zaenkrat se mi vse povezuje, izkušnje na enem področju mi odpirajo nove ideje in načine na drugem področju. Trenutno si ne predstavljam, da bi lahko koreografirala, če sama ne bi plesala. Podobno je s poučevanjem. In delom v gledališču. Če bi morala izbirati, pa sigurno ne bi izbrala le poučevanja. Kadar sem imela daljša obdobja, ko sem le poučevala, mi je bilo kar težko, saj gre predvsem za prenos znanja, in mi je manjkalo ustvarjanja. Zdelo se mi je, da se lahko hitro zatakneš na istem nivoju, napredujejo učenci, sam se pa ne razvijaš.

Tvoja mama Jasna Knez je bila tudi plesalka in koreografinja. Imaš občutek, da je ona vplivala nate in na tvojo ljubezen do plesa? V čem se razlikujeta vajina plesna stila?

Od otroštva sem bila vpeta v umetniško okolje, preživljala veliko časa v gledaliških prostorih, obdana z ustvarjalci, opazovala mamo, ki se je iskreno predajala umetnosti. Vsak dan je bil tako ali drugače prežet s plesom, z umetnostjo.

Vključevala me je tudi v svoje avtorske predstave, mislim, da je bila prva multimedijska predstava Interakcija za plesalko in 2 projektorja, ki bila premierno uprizorjena v okviru Dni plesa leta 1983 v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma, torej ko sem imela 5 let.

Vsekakor je dejstvo, da se je moja mama posvečala umetnosti in da je za njo to pomenilo način življenja, bistveno vplivalo na mojo kasnejšo določitev za tovrstno udejstvovanje.

Zavestno sem odločila za umetniški poklic šele konec devetdesetih let prejšnjega stoletja. Kljub temu da sem se kontinuirano izpopolnjevala v plesnih in gledaliških praksah že od otroštva (prve plesne ure sem začela obiskovati pri 6 letih), sem to doživljala kot samoumevno, vendar postransko dejavnost. Tudi Jasna se spominja, da nikoli ni želela vplivati na mojo odločitev za plesno usmeritev, vendar me je zaradi prepričanja, da lahko izrazni ples poleg motoričnih sposobnosti pozitivno vpliva na razvoj, spodbujala k udejstvovanju v plesnih aktivnostih.

Prav tako ni vsiljevala nikakršne specifične oblike plesnih tehnik, temveč je zagovarjala gib, ki se rojeva pri vsakem posamezniku iz njegovih notranjih občutkov. Ugotavljam, da me je s tem usmerila v polje nenehnih raziskovanj ter odprla možnost, da sama raziščem in poiščem svoj plesni izraz. Sčasoma sem oblikovala nekakšen samosvoj pristop k delu ter estetiko, ki združuje vplive mnogih plesnih zvrsti in umetniških praks, ki sem jih spoznavala (in jih spoznavam) tekom let.

Vpliv njenega ustvarjanja, ki ga opažam pri svojem avtorskem delu, je vsekakor iskanje avtentičnosti (kolikor je to le mogoče) tako v lastnem plesnem izrazu kot tudi pri umetniških sodelavcih, s katerimi sodelujem. Pri samem ustvarjalnem procesu velikokrat izhajam iz improvizacije kot spontanega izraza trenutnega občutja bodisi plesalca bodisi glasbenika (ki so v mojih delih velikokrat ključnega pomena), kar je temeljna praksa tudi moje mame.

Bistvena razlika med najinim delom, ki bi jo lahko izpostavila, se kaže v sami realizaciji oblikovanja umetniškega dela, ki je v mojem primeru večinoma pogojena s produkcijskimi okoliščinami. Skoraj zavidanja vredno se mi je zdelo njeno opisovanje takratnega ustvarjalnega ozračja ter njeno svobodno odločanje za angažiranost v določenem projektu. Pri čemer poudarja, da brez finančnega zaledja in moralne podpore staršev, tudi sama ne bi mogla preživeti, predvsem pa ne bi mogla vzdrževati svoje družine. Gre torej za drugačne delovne pogoje: res je, da je vrsto del opravila brezplačno, vendar je lahko vadbene prostore uporabljala brezplačno.

Poznamo te predvsem po afriškem stilu sodobnega plesa. Čemu si se odločila ravno za ta stil ter v čem se po tvojem mnenju afro stil sodobnega plesa razlikuje od drugih stilov?

Ne vem točno, kako je prišlo do tega, da sem pridobila etiketo afriške plesalke, verjetno gre za splet različnih dejavnikov …

Kot sem pojasnila že zgoraj, sem se s plesom spoznala najprej prek usmeritve moje mame, torej prek izraznega plesa. V osnovni šoli sem obiskovala različne plesne tečaje, od jazz baleta, sodobnih plesnih tehnik, kratko obdobje sem obiskovala tudi standardne in LA v Urški … V srednji šoli sem hodila predvsem v Intakt, ki je bil takrat edini v Ljubljani, ki je imel tečaje sodobnega plesa (Nataša Tovirac, Igor Sviderski, Tanja Skok, Nataša Kos itd.). Hodila sem tudi v Plesni center, na klase Freda Lasserja (horton). Kasneje, ko je PTL odprl vrata za “zunanje”, pa sem začela hoditi na redne klase. Skratka, moje plesno izobraževanje temelji na sodobnem plesu.

Vzporedno pa sem se občasno udeleževala delavnic afriški plesov, ki so bile na vsake toliko organizirane v okviru plesnih poletnih šol. Pri nas je bila edina, ki je poučevala t. i. afriške plese, Barbara Plečko, sicer sodobna plesalka, ki je zaključila slovito šolo Mudra Dakar v Senegalu (to šolo je ustanovil Maurice Bejart, vodila pa jo je senegalska plesalka Germaine Acogny, ki ji pravijo “mama sodobnega afriškega plesa”).

V 90. je pri nas delovala bobnarska skupina KESUKOZI, ki so igrali ritme iz svojih afriških tradicij. Povabili so me kot plesalko. Moj ples je bil predvsem improvizacija in ne poznavanje plesov Afrike …

A vendar so ljudje, ker sem pač temnopolta, v meni prepoznali vso avtentičnost. In tako nekako se je začelo.

Mene je vedno zanimal le ples, ples kot tak, neobremenjen z usmeritvijo, stilom, pripadnostjo … ples kot izraz, ples kot veščina in ples, ki vedno ponuja več, globlje, in predvsem izraz posameznika …

Žal pa smo ljudje nagnjeni k predalčkanju, kategorijam … in zato sem hitro dobila oznako “afriška plesalka”, karkoli naj bi to že pomenilo, glede na to da je Afrika ogromen kontinent z nešteto plesi in da sem jaz rojena v Sloveniji in bila na nekaj delavnicah “afriških plesov”, kjer smo se učili neko mešanico različnih plesov, različnih področij.

Šele leta 2003 sem šla v Pariz, kjer sem naletela na to šolo, opravila avdicijo in se vpisala. Tam sem se končno naučila številnih plesov, vendar predvsem zahodne Afrike.

Poudarek izobraževanja je bil na poglobljenem poznavanju obvladovanju plesov in pripadajočih ritmov zahodne Afrike (Slonokoščena obala, Mali, Gvineja, Senegal, Kamerun …), obsegal pa je tudi sodobne in moderne plesne tehnike (horton, pilates, sodobni ples, floor barre …)

Zaradi zavrnitve prošnje za štipendijo sem bila primorana šolnino plačati sama. Stroški izobraževanja, poti in bivanja v Parizu so bili za moje zmožnosti izjemno visoki, zato sem se med sklopi vračala domov. Mama mi je odstopila poučevanje delavnic, ki jih je takrat vodila po Sloveniji (Celje, Ptuj, Maribor, Zgornja Kungota, Novo mesto). Tako sem vsak dan obredla Slovenijo, si služila za nadaljnje šolanje, obenem pa razvijala metode poučevanja. Osnovno plesno znanje, ki sem ga že imela, sem sčasoma nadgradila z novo pridobljenim znanjem v Parizu.

In kar naenkrat sem postala učiteljica “afriških plesov”. Še danes me izredno moti, ker nisem našla ustreznejšega izraza in sem se sama ujela v stereotipe, ki se mi zdijo izredno škodljivi.

Pri učenju me zanima predvsem razvijanje posameznikovega plesnega izražanja, edina razlika je, da pri tečajih, ki jih vodim pod nazivom “afriški plesi”, kot metodo in gibalni material uporabljam elemente iz afriške plesne tradicije in da ples spremljajo bobnarji. Nikakor pa ne poučujem neke tradicije. Prvič je ne poznam dovolj, drugič ni moja in tretjič me tak način niti ne zanima. Vse, kar učim, izhaja iz mojega raziskovanja, afriška tradicija pa služi le kot začetni navdih …

Plesni slog, ki sem ga razvila (in menim, da se lahko razvija, dokler bom ustvarjalno dejavna), izhaja torej iz mnogoterih vplivov in stikov. Sooblikovale so ga tako plesne zvrsti, ki sem se jih priučila, kot delo s koreografi oziroma stik z različnimi plesnimi pristopi in stili. Sčasoma sem oblikovala nekakšen samosvoj pristop k delu ter estetiko, ki združuje vplive mnogih plesnih zvrsti, umetniških praks in ustvarjalcev, ki sem jih spoznavala (in jih spoznavam) tekom let.

Prvi stik z afriško plesno kulturo je name deloval osvežujoče in mi odprl nov vir raziskovanja. Na prvem mestu je šlo za princip in pristop, ne sam gibalni material. Ob učenju posameznih plesov pa sem spoznavala tudi različne gibalne materiale, ki so postajali vir navdiha in se postopoma naselili v moj gibalni vokabular.

Če mene vprašaš, plešem Ples, če ga že moram opredeliti, pa je to sodobni ples.

Kje dobiš inspiracijo za plesno predstavo?

Vsaka predstava je zame nov začetek in vsakokrat je drugače, kako se je lotim, kaj me vodi in kaj me zanima ali/in navdihuje. Predvsem je to odvisno od obdobja, v katerem ustvarjam. Težko bi rekla, kaj točno je inspiracija, gre bolj za nakopičena občutja, vtise, prehojene poti … Lahko so konkretna doživetja, opažanja ali pa bolj abstraktno iskanje, poigravanje z različnimi načini plesnega izražanja. Zelo pa me navdihujejo tudi soustvarjalci (plesalci, glasbeniki, igralci), zato mi je zelo pomembno, koga izberem za sodelavce.

Sodelovala si tudi z glasbenikom Muratom, ki je tvoj ples spremljal z beatboxom. Kako vidiš povezavo med plesom in beatboxom?

Že od vsega začetka povezujem ples in glasbo v svojih predstavah. Zanimajo me različne možnosti, ki se odpirajo v odnosu/komunikaciji med plesalcem in glasbenikom. Murata sem povabila že v predstavo Momentum, kjer me je zanimalo, kakšne zvočne slike in izraze lahko dobimo samo z glasom. Prevzelo me je, kaj vse lahko prinese že samo beatbox − cela paleta zvokov, atmosfer in ritma. V najinem duetu sva odkrivala, kako lahko “dihava” skupaj, on z zvokom, jaz z gibom. Izhodišče je bilo: kako “uplesati” zvok in obratno, kako “ozvočiti” gib. Kot v vsaki predstavi, pa ni dovolj le ujemanje plesa in glasbe, ampak predvsem odnos, ki se s tem ustvari.

Afriški izraz »kagao« v prevodu pomeni ženska, rojena zunaj svoje vasi. V slovenskem plesnem prostoru si prisotna že skoraj dve desetletji. Zase praviš, da kljub temu nisi ne črna ne sodobna ne afriška. Ko prideš v Slovenijo, nisi sodobna plesalka, ko prideš v Afriko, nisi plesalka afriških plesov. Praviš, da si vedno znova nekako ‘zunaj’. Misliš, da te prav to naredi edinstveno, ali te to moti? Je bila prav ta razdvojenost kdaj inspiracija za tvoje plesno ustvarjanje ali je bila to morda ovira?

Mislim, da vse vpliva na nas in naše izbire. Četudi nezavedno, nas procesi, ki se dogajajo v nas in okoli nas, vsekakor sooblikujejo. Odraščanje kot edina “črna”, sprejemanje svoje drugačnosti, iskanje svojega mesta, je zagotovo vplivalo tudi na moje delo. Tudi če se sama s tem nisem želela ukvarjati, me je okolica ves čas opozarjala, da malo “štrlim”. Na nek način sem tudi zato začela sploh delati svoje predstave. Dolgo časa nisem dobila nobene priložnosti v sodobnih plesnih predstavah, za gledališke vloge pa so me vabili, ker so potrebovali temnopolto igralko. Jaz pa sem si želela ustvarjati popolnoma neobremenjeno z barvo, raso, spadam/ne spadam v določen krog … In tako sem začela delati svoje.

Meniš, da se slovenski plesalci lahko primerjajo s plesalci po svetu?

Absolutno. Mislim, da ima Slovenija celo zelo veliko vrhunskih plesalcev/plesalk (tudi koreografov/koreografinj), ki bi bili lahko v svetovnem vrhu, če bi imeli priložnost. Edina težava našega prostora je, da je tako zelo težko priti v mednarodni prostor. Ko se pa enkrat zatakneš na majhnem prostoru, v mali sredini, pa se pogosto tudi nivo zatakne … kar je logično, vsi potrebujemo, da nas nekaj žene.

Kaj zate pomeni ples?

Ples mi daje smisel, ples je zame večno raziskovanje. Je nekaj najlepšega in obenem najbolj napornega.

Kdaj si vedela, da bo ples postal tvoj poklic? Si kdaj v življenju pomislila, da bi se ukvarjala s čim drugim kot pa s plesom?

Dolgo časa nisem mislila, da bo to moj poklic. Do konca srednje šole sem bila prepričana, da bom delala kaj drugega. Ampak nisem vedela, kaj točno, obenem sem bila pa vedno bolj vpeta v gledališki/plesni svet. Ne morem reči, kdaj sem vedela, da bo to moj poklic, to se je kar nekako zgodilo. Glede na to da sem od rojstva več po gledališčih kot kje drugje, pa verjetno niti ni tako čudno.

Si imela, ko si razvijala svoj stil plesa, kakšnega idola? Ga imaš morda še danes?

Težko sploh rečem, kdaj sem razvila svoj plesni stil, se mi zdi, da se ves čas razvija. Prav idolov nisem imela, saj, kot sem rekla, nisem sanjala o plesnem poklicu. So me pa vedno navduševali plesalci (ne glede na stil/usmeritev), ki so me s svojo predanostjo prepričali. Kadar me je (in me še vedno) kdo očaral, nikoli ne vem, kaj je plesal, ampak mi ostane tisti žar, energija, posvečenost, prezenca, natančnost … In vsakič, ko vidim takšnega plesalca/plesalko, vem, zakaj želim plesati.

Te je kateri od pedagogov še posebej inspiriral in navdušil?

Ja, jih je kar nekaj. Odvisno spet od obdobja. Prvi, ki me je totalno navdušil, je bil Georges Momboye, plesalec koreograf iz Slonokoščene obale, ki je vodil to šolo v Parizu, kamor sem se vpisala.
Ogromno mi je dala Rosana Hribar, ko je delala z mano za mojo solo predstavo.
Ogromno mi je dala Tanja Zgonc, ko sem šla čez njene butoh ure.
Pa Tina Šifrar pri urah gyrotonica.
Pa Kjara Starič. Pa Marinka Ribič … pa Kristina in Sade Alleyne …
Pa moja mama od otroštva dalje. Pa še in še. Za nekatere morda niti ne vem, da so me inspirirali. Mislim, da vsak pusti nek pečat ali vsaj vtis … Včasih šele čez leta pride za tabo in se spomniš nekoga s svoje poti.

Kaj bi svetovala mladi plesalki, ki je šele na začetku svoje plesne poti in kariere?

Da je ves čas odprta za nove izkušnje, da zagrabi priložnosti, da vpija znanje in inspiracijo, ki jo dobiva od pedagogov, soplesalcev … da se ne ustraši, kadar pridejo trenutki/obdobja, ko je težko ali pa ko ima občutek, da ne napreduje. To je normalna faza v razvoju in mine. In ko mine, ugotoviš, da se je vmes zgodilo/usedlo na svoje mesto, postavilo marsikaj, čeprav se ti je zdelo, da stagniraš.
Da gre za svojimi sanjami in verjame vase, tudi kadar se zdi, da si sam na svetu in da si morda zgrešil pot.
Da ne izgublja časa z vprašanjem, “kam sploh pašem”. Raje naj se posveti delu na sebi in odkrivanju giba, ki ga lažje najdeš, če greš res v globine in vsakič znova še malo dlje. Omejitev je skoraj več v glavi kot v telesu. Kar ne pomeni, da forsiraš telo nekam na silo. Gre za popolno koncentracijo pri izvedbi vsakega premika. In naj ne bo izvajanje, ampak zavestno potovanje, opazovanje, prepoznavanje …
Da v soplesalcih, koreografih vidi in ceni pluse in se ne ubada z minusi.
Da so ovire izziv, ne breme.
Da ne popušča lenobi in se spomni, kako je dober občutek, potem ko se spraviš in zbrcaš v rit. In da to prinese rezultate. Obenem pa, da je zelo prijazna do svojega telesa, ga spoznava in ga zna slišati, ko potrebuje počitek. In da se plesa loteva z vso spoštljivostjo in enako do sebe, mogoče tisto, kar izgleda “lepo”, njeno telo ne bo sprejelo kot svoje. Išče naj “svoje” in se pri tem ne ustavi. Raziskovanja je dovolj za celo življenje