Intervju z Benom Novakom, Saša Šveigl

Kdo je utemeljitelj tehnike, ki jo učiš in prakticiraš? Če pogledava recimo flying low ali horton ali pa limon plesno tehniko, ima vsaka svojega utemeljitelja. Ali bi lahko torej rekli, da ima tudi floorwork svojega utemeljitelja, ali je to bolj skupek tehnik?

Jaz bi rekel, da je floorwork skupek tehnik, lahko ga primerjamo s kontaktno improvizacijo. Je skupek nekih metod ali idej, nima zaključenih okvirjev. Za razliko od recimo baleta, kjer so točno določene pozicije/postavitve rok ali nog ipd., je floorwork tehnika, ki je zelo odprta. Eden od principov oziroma idej floorworka je prehajanje v in iz tal, pomembno je biti prizemljen ter da teža temelji proti tlom. V nasprotju s tem pa je flying low tehnika znotraj tehnike. Floorwork je smer sodobnega plesa, medtem ko je flying low tehnika z določenimi okvirji, npr. kako gre noga v tla, kako gre prsni koš v tla, kako se ta spirala premika. Tako je to zelo dobro vprašanje, ali je floorwork tehnika, jaz bi rekel, da je bolj skupek metod ali nekih tehnik.

Kaj se ti zdi najbolj pomembno osvojiti pri floorworku?

Ena od stvari, ki jih je pomembno osvojiti, je, kako razumeti kontrolo nad svojo težo in svojim centrom. Kar je zelo pomembno, je razumeti, da se teža in center premikata, tako kot se premika naše telo. Pri drugih tehnikah, kot je recimo balet, je že določeno, kje imaš center, pri floorworku pa je pomembno, da razumemo, da se ta center premika in kje je treba imeti težo v danem trenutku. Naslednja stvar, ki je pomembna, je ta, da kot imamo plesalci dobro artikulirano in navajeno stopalo, da znamo tudi dobro prenašati po njemu težo (kako stopamo, kako položimo stopalo na tla) in kako to osvojiti in to idejo prenesti na druge dele telesa. Primer: ko stopamo zelo dobro, vemo, koliko sile porinemo v tla in koliko v nasprotno smer ter kako se telo vzravna, ko porinemo v tla. Ko to dobro razumemo, potem se začnemo ukvarjati s tem, kako to idejo aplicirati na katerikoli del telesa, kot so npr. roka, glava, hrbet … Vse deluje po istem principu.

Kje vidiš povezavo med floorworkom in drugimi zvrstmi, ki jih plešeš; primer med recimo floorworkom in hip hopom?

Kar se povezav med floorworkom in drugimi zvrstmi tiče, je tako, da takoj, ko začneš plesati nekaj urbanega, recimo hip hop ali kaj podobnega, kar ima »swag«, opaziš, da plesalci spustijo svojo težo, ko pa gre za plesanje sodobnega plesa ali jazza ali kaj takega, pa se vsi postavijo pokončno oziroma se dvignejo. Pri floorworku je pomembno razumeti oboje. Torej je tako, da takoj, ko se začneš s tem ukvarjati, ugotoviš, da so vsi plesni stili zelo povezani, ker govorijo o enih in istih principih. Kar je smešno in zanimivo ob enem, saj vidiš, da je zelo veliko povezav, edina razlika je mogoče samo v izrazih, ki se jih pri različnih stilih uporablja za enake principe.

Kje je po tvojem mnenju ravnovesje med biti sproščen in še vedno aktiven, ko greš v tla oziroma si na tleh?

Jaz mislim, da je to zelo osebna stvar in mora to vsak pri sebi ugotoviti. Mislim, da je pomembno, da se znaš popolnoma sprostiti, ko greš v tla. Seveda po dolgem času treniranja mislim, da telo samo ugotovi, kdaj sprostiti in tudi prepoznati ter izkoristiti trenutek, kdaj ponovno »prijeti« oziroma aktivirati mišice. Ko prideš na ta nivo, ti sam razumeš in tudi telo razume, kdaj so ti trenutki. Podobno je pri gledanju vrhunskih športnikov. Zaradi dolgoletnega treniranja naredijo težke stvari, vendar izgleda, kot da so jih izvedli zelo enostavno in lahko. Tako tudi tu pride vse z vajo do oziroma v tvoje telo. Težko pa bi zelo specifično povedal in razložil, saj se mi zdi to zelo osebna stvar.

Če primerjava tehniko flying low in floorwork, kako podobni sta si ter ali so kakšne razlike med eno in drugo? Zakaj si se odločil ravno za floorwork namesto flying low?

To bom povedal s svojimi besedami, mogoče se kdo ne bo strinjal z vsem, kar bom rekel. Bom začel s flying low. Zembrano je eden izmed ljudi, ki so raziskovali floorwork. V enem trenutku se je odločil, ker je floorwork zelo velik spekter, da bo začel svoji tehniki postavljati pravila in se je odločil za neka merila/pravila, ki jih ta tehnika ima, za neke metode, kako nekaj izvesti skozi telo, na kaj moraš misliti, ko to izvajaš. On govori o spiralah, ima zelo določen način, kako struktura poteka in kako to strukturo uporabiti, da prideš do tal. Odločil se je, da iz tega, kar je zanj najbolj funkcionalno in kar je za njegovo telo najbolj logično, sestavi to tehniko. Največja razlika med flying low in floorworkom je ta, da je flying low podpomenka floorworka. Torej Zembrano je naredil izbor idej in nekatere od teh idej še bolj razvil v smer, ki ga je zanimala. Flying low in floorworka ne moremo postaviti enega zraven drugega, ampak sta ena tehnika pod drugo. Jaz sem se odločil za floorwork zato, ker čeprav je koristno, da poznaš flying low, je ta tehnika daleč od tega, da bi zajela vse. Je zelo majhen del znanja. Če znaš plesati flying low, to še ne pomeni, da znaš in razumeš vse, kar je v zvezi oziroma v povezavi s floorworkom. Ko se pogovarjaš z plesalci, ki plešejo breakdance, ali pa z ljudmi, ki se ukvarjajo s capoeiro, ugotoviš, da je še veliko tega sveta, ki ga lahko raziščeš in se potem odločiš združiti ali skombinirati stvari iz tehnik in stvari, ki te dopolnijo kot plesalca. Je pa definitivno treba še raziskati okoli.

Ali trenutno kje učiš? Kaj pa?

Trenutno ne učim nikjer zaradi korone, pred korono pa sem delal v Mariboru s Plesno izbo Maribor in sem tam učil eno skupino in z njimi delal tudi predstavo. V začetku oktobra smo imeli s to skupino premiero. Vsakoletno učim tudi na akademiji na Portugalskem, tam imajo podoben program vašemu, le malo širši z nekoliko več učenci. Tam učim 1. letnike, učim pa jih svojo tehniko oziroma metodo, ki je skupek različnih stvari. Če ti še za nazaj odgovorim, mi pri flying low manjka to, da moraš včasih osvojiti neke druge stvari, preden jih osvojiš na tleh oziroma greš na/v tla. Recimo, najprej nekatere stvari osvojiš stoje, da jih potem lahko osvojiš na tleh, da greš lahko potem v zrak oziroma v skoke. Imam svojo metodo, ki jo učim, in imenuje se zero space. Prek te metode poučujem neke ideje in hkrati razvijam neke ideje, ki mene zanimajo, in ideje, s katerimi vidim, da tudi študentje hitreje napredujejo do stopnje, na kateri jih želim imeti, da potem skupaj izvajamo trike in skačemo, se obračamo, mečemo en v drugega in podobno.

Ali si tudi z nami delal to metodo?

Ja, tudi z vami sem lani delal to metodo, seveda, ko učim, sproti razvijam to metodo in poskušam ugotoviti, kako čim prej priti do želenega rezultata in kako »prelisičiti« lastne študente, da preko nečesa drugega, npr. druge vaje, razumejo tisto, kar želim, da razumejo.

Ali se spomniš katere od vaj, ki si nam jo dal iz te tvoje metode?

Vaj je več in se spreminjajo, tako da se mogoče ne spomnim čisto točno, ampak ena od pomembnih vaj, ki sem vam jo dal, je ta, da so dlani vedno na tleh. Pomembno je, da čim dlje ostaneš v kontaktu s tlemi in da se ne bojiš uporabiti dlani, če se moraš dotakniti tal, se jih dotakneš, da ti ni treba prsnega koša jemati oziroma odmakniti od tal ter da če zgleda, da boš padel, se ujameš z roko. Ena od metod, ki jih mogoče nisem toliko razlagal, sem vas pa definitivno učil, je ta, kako poslati del telesa v prostor in uporabiti energijo, ki se ustvari, medtem ko pošlješ ta del telesa v prostor. Glavna ideja je reciklaža energije, da se ni treba vedno ustaviti in znova začeti, ampak če se že vloži določen del energije, da pustiš, da se nadaljuje do trenutka, ko se res odločiš in ustaviš in potem zamenjaš smer. Pri moji tehniki iščeš občutek, kot da imaš neko žogico, ki se počasi vrti po hribu navzdol, ti pa potem samo dodajaš energijo, da dobiva pospešek. Žoga se nikoli ne ustavi, ko pa se, jo dejansko ustaviš in potem pošlješ v drugo smer. To sem tudi pri vas poučeval lansko leto.

Ali si že kdaj sodeloval v predstavi in ali si kdaj naredil oziroma koreografiral svojo predstavo? Katero?

To bi moral pogledati v CV, ker sem veliko tega že naredil. Takoj ko sem zaključil fakulteto, so me povabili v kompanijo od fakultete in so že s to kompanijo naredili dve predstavi, s katerima smo bili tudi na turneji. Pri tej kompaniji smo vsakič delali z drugim koreografom, tako kot skupina En-Knap. Po tem sem začel delati v Angliji. Delal sem z Garyjem Clarkom, ki je zelo priznan angleški koreograf, delal sem tudi v kompaniji Jamesona Wiltona, ki je tudi angleški koreograf, delal sem z Jasonom Mufano, ki je tudi Anglež, z Ricardom Ambrozio, z Matejem Kajžerjem. Drugače pa poskušam tudi na vsake dve leti narediti vsaj eno lastno predstavo. Bil sem tudi na Gibanici z Ano Romih, predlani pa sem delal z brazilsko plesalko. Z njo sva delala predstavo, ki je imela premiero v Španskih borcih, z naslovom Kup kuncev. Lansko leto pa sem v Izbi Maribor naredil predstavo Materia. Tako da se trudim poleg tega, da plešem za druge, tudi imeti na vsake dve leti premiero z lastnim delom.

Ali imaš svojo skupino, s katero delaš, ali ne?

V mojem primeru delam kot freelance plesalec, kar pomeni, da hodim od projekta do projekta, če pa tega ni, pa delam tudi v kompanijah, ki nimajo celoletne pogodbe. Seveda je zadnje čase vse več kompanij, ki delajo na tak način, zato te najamejo takrat, ko imajo datume za delo. Ko pa ni datumov za delo, lahko počenem druge stvari oziroma delam druge projekte. V nasprotju s temi kompanijami pa imaš recimo skupino En-Knap, pri kateri podpišeš dvoletno pogodbo in potem delaš dve leti samo z njimi. Kot sem že prej rekel, jaz hodim od projekta do projekta. Pri vsakem projektu si seveda drugače plačan in vsak od projektov ima drugačno število nastopov. Nekateri se nastopajo recimo dva- do trikrat, medtem ko pa se drugi nastopajo štirideset- do petdesetkrat. Tako da je odvisno od situacije, v katero padem, in kdo me povabi k sodelovanju.

Kje si dobil inspiracijo za predstavo in kje dobiš inspiracijo za svoja dela?

V večini primerov me inspirirajo drugi umetniki. Ko se z nekom zgodim v prostoru, ne gre toliko za tematiko, da bi čutil neko povezanost do tematike, ampak se velikokrat zgodi, da se znajdem v prostoru z neko osebo, ki dela fantastično glasbo ali pa je super plesalec ali performer, in se potem odločim, da bom nekaj naredil skupaj s to osebo, zato ker mi odgovarja. Potem najdem skupno tematiko, ki me zanima in kjer se srečam s to osebo. Zatem začnem to tematiko raziskovati in potem skozi to raziskovanje najdem interes in inspiracijo, da vidim, kam me odprta tematika odpelje. Zdi se mi, da če se z nekom usedem in govoriva o tematiki, ki naju zanima, skozi to najdeva neko povezavo, torej imava v življenju s tem neko izkušnjo, da naju to zanima. Potem raziskujem naprej. Zatem najdem glasbo, ki je povezana s to tematiko in to mi odpre še neka nova vrata. Včasih najdem tudi kakšne slike, ki se mi potem pojavljajo skozi ustvarjanje. Seveda pa ne delam vedno po isti poti oziroma istem načinu, ampak se pustim presenetiti in inspirirati s stvarmi skozi raziskavo. Včasih me navdihujejo slike iz filma, knjige … Vedno brskam in brskam po »vreči informacij« in vedno ven pride nekaj novega. Nekatere od raziskav so si seveda podobne, vendar pa se na koncu vsaka razvije oziroma zgodi po svoje.

Ali si deloval/sodeloval tudi na katerem drugem umetniškem področju ali samo na plesnem?

Če imam možnost, z veseljem sodelujem na drugih področjih. Velikokrat pa se zgodi, da ko enkrat začneš sodelovati v določeni skupini, okoli sebe izoblikuješ svoj mehurček. To se je zgodilo tudi meni. Ko sem študiral, je bil moj interes nekje, potem pa, ko sem začel delovati profesionalno, sem vedno globlje lezel v svoj interes. Začelo se mi je dogajati, da sem bil obdan z ljudmi, ki so šli v isto smer kot jaz. Drugače pa svoje stvari z veseljem povezujem z drugimi. Z veseljem delam in hodim po projektih, ki združujejo različne kulturne smeri. Zelo redko pa se oddaljim od plesa in grem v povsem drugo kulturno smer. Z veseljem tudi hodim improvizirati v Neformo v Ljubljani, ki je platforma za improviziranje, kjer se srečujejo plesalci in glasbeniki.

Kdo te je zanj navdušil?/Kaj te je pritegnilo pri floorworku?

Za ples me je navdušila moja mentorica iz Slovenije Saša Lončar, pri kateri sem začel plesati. Ona se je potrudila, da je meni in še par ostalim odprla vrata v svet plesa in umetnosti. Kar se predstav tiče, so takrat veliko nastopali Matej Kejžar, Maja Delak, Irena Tomažin in Jurij Konjar. Takrat so bili mladi in divji in imeli so manj znanja, kot ga imajo sedaj, vendar se včasih ta divjost in energija lažje prenese na mlajše generacije in jih bolj pritegne. V slovenskem prostoru se je takrat dogajalo veliko dobrih stvari, prihajali so tudi nastopajoči iz tujine. Spomnim se kar nekaj predstav, ki sem si jih ogledal in po koncu rekel: »Ja, točno zato to počnem!«. Za floorwork pa je bilo tako, da mi je bil vedno blizu in imeli smo tudi veliko informacij o njem. Vedno so me zanimali triki, akrobatika, vrtenje na hrbtu in take stvari. Zato sem že kot mlad začel to raziskovati. Izkazalo se je, da telesu, kakršnega imam, to najbolj ustreza oziroma mi odgovarja. Po naravi sem prizemljen in mi je bilo vedno težko izvajati tehnike, kot so balet ipd., saj sem moral veliko vaditi. Medtem ko mi je to, kar je na tleh, zelo naravno.

Pri komu vse si se učil?

Poleg Saše Lončar sem se učil še pri Mateju Kejžarju in Ireni Tomažin. Učil sem se tudi pri Leji Jurišič, na gimnaziji me je učil Gregor Luštek. Potem sem se učil tudi pri Urši Vohar, Nini Fajdiga in Katji Legin.

Zakaj si se odločil postati plesalec?

Ko sem bil mlad in tudi sedaj, sem še vedno negotov, kar se tiče nastopanja, torej se postaviti na oder pred publiko in igrati z obrazom. Veliko lažje mi je komunicirati s svojim telesom. Bil sem in še vedno sem hiperaktiven in rad sem tudi fizičen ter rad imam, da se stvari zgodijo skozi telo. Razlika med sodobnim plesom in ostalimi športi je v tem, da si pri sodobnem plesu sam postavljaš pravila. Vedno si lahko zastaviš nekaj novega, vedno so neki novi izzivi in težko se specializiraš. Vedno, ko prideš do neke meje, da si zelo dober, je okoli te še veliko stvari, ki jih moraš osvojiti. Ko prideš do tja, je ponovno okoli tega veliko novega. Vedno si lahko z lahkoto postaviš nov izziv. Vsak dan lahko odkriješ nekaj novega, saj sodobni ples nima meja. Zato me je to tako pritegnilo.

Ali si treniral tudi kaj drugega ali samo sodobni ples?

Ko sem bil majhen, sem zaradi hiperaktivnosti treniral veliko stvari. Čez sem dal vse možne športe. Na koncu sta bila košarka in sodobni ples. V enem trenutku, ko je prišlo do tega, da bi moral te športe trenirati vsak dan, sem se odločil, da bom raje vsak dan treniral ples kot pa šport. Potem sem začel s sodobnim plesom. Zanimivo mi je, če greš en dan trenirati s »parkorovci« in cel dan preživiš z njimi. Enako s tistimi, ki delajo capoeiro, s cirkusanti ipd., saj se lahko veliko stvari naučim od njih. To delam tudi sedaj z velikim veseljem.

Po kom si se zgledoval oziroma kdo je bil tvoj vzor?

Ni ga bilo. Ni specifične osebe, ki bi me prepričala in bi bila zame »Bog«. So ljudje, ki me navdušijo in z veseljem z njimi preživim mesec v studiu, da se od njih nekaj naučim, nimam pa nobenega idola. Zanima me pridobiti čim več informacij iz čim več različnih koncev in s temi informacijami graditi svojo pot ter izbrati, katere od teh mi pašejo ter se z njimi strinjam in za katere je lepo, da jih vem in jih spoznam, ampak jih uporabim v katerem drugem trenutku ali delu mojega življenja.