Intervju z Jano Menger, Kaja Marion Ribnikar

Moč ali tehnika? Ali je eno bolj pomembno od drugega?
Moč in tehnika gresta skupaj z roko v roki. Odvisno od tehnike, nekatere terjajo več moči od drugih, vsaka pa terja svojo specifično moč. Iskreno se mi zdi postavljati eno pred drugo nesmiselno.

Ali lahko začneš s partneringom, če učenec nima plesnih izkušenj?
Ja. Veliko ljudi začne s partneringom brez plesnega predznanja. Partnering je lahko tudi neke vrste rehabilitacijska oziroma terapevtska vadba. V današnji družbi je namreč dotik često prezrt, zapostavljen, nezaželjen oziroma napačno interpretiran.

Ali se partnering začne s kontaktno improvizacijo? Sta tehniki združeni ali se ju uči vsako posebej?
Primerjava le tega je nesmiselna. Kontaktna improvizacija je tudi partnering. Partnering je širši pojem kot kontaktna improvizacija, pojavlja se tudi v drugih plesnih slogih (npr. latinskoameriški, standardni plesih ipd.). Partnering je ples s partnerjem. Torej je kontaktna improvizacija eden od tipov partneringa. Jaz si to tako razlagam.

S čim bi se torej začela partnering?
Z dotikom. Dotik je prva stvar, iz njega se izpelje manipulacija, prenos teže in tako naprej. Poleg dotika pa je potrebno tudi, da si sposoben človeku slediti, se z njim povezati, se pretopiti, da si sposoben brati, da si sposoben predvideti njegov jezik, impulze, uporabljati lasten instinkt … Ogromno je tudi na kemiji. Dva sta lahko briljantna plesalca, pa se brez kemije med njima ne bo nič zgodilo.

Če se navežem na to, ali je torej bolje imeti konstantnega partnerjaa ali soplesalce menjati?
Jaz mislim, da je za učenje posameznih principov gibanja fino menjavati partnerja. Posamezni plesalci imajo različne teže, različne impulze, različna predznanja. Če znaš operirati z razlikami in odstopanji, si zagotovo osvojil princip. Če imaš samo enega partnerja, si omejen le na njega in lahko se zgodi, da ko zamenjaš partnerja, se ne znajdeš več.

Ali so vseeno kakšni plusi, če imaš samo enega partnerja?
Lahko so, tudi tako se dela. Jaz mislim, da gre tu za zelo subjektivno odločitev. Lahko greš globlje v materiale, lahko razvijaš v eno smer. S pedagoškega vidika pa je zagotovo bolje, da se partnerji menjavajo. Da se principi utrdijo in da se poskuša.

Torej z dobro tehniko naj teža partnerja ne bi močno vplivala na plesalce?
Teža je le ena od stvari, prav tako so pomembni človeški dejavniki, izvedba posameznega giba, tehnično predznanje oziroma vse, kar si pri človeku lahko predstavljaš.

Ali lahko tla vzameš kot partnerja?
Seveda, tla so tvoj plesni partner. Isto razporejaš s svojo težo, isto se odrivaš, isto se odzivaš.

Ali si lahko s florworkom pomagaš pri partneringu?
Seveda si lahko pomagaš. Uriš svoje telo, razvijaš lastne motorične sposobnosti, učiš se prenosov teže … To pa je le ena stvar, ko plešeš z živim človekom, pa se pojavi množica novih faktorjev. Relacije s partnerjem lahko vadiš in uriš samo z njim, ne pa s predmetom. Človelk je gibljiv, predmet pa je statičen. Tla ti bodo dala podporo, če priletiš na njih z vso težo; če pa z vso težo priletiš v soplesalca … si lahko predstavljaš, kaj se bo zgodilo.

Ali je kaj, kar lahko delaš, s čimer bi se lahko izboljšal v partneringu, brez partnerja?
Ne.

Ne?
Mislim, ja, vedno se lahko. Razvijanje lastne moči, prenosov teže … kar sem že zgoraj omenila. Samo po mojih izkušnjah, ne govorim zdaj ultimativne resnice, je delo z živo osebo, pri kateri je toliko faktorjev, nekaj popolnoma drugega kot delo z objektom ali s predmetom.

Torej razen vaj za moč težko več naredimo sami?
Ja, da se naučiš razporejati svojo težo na tleh, preden jo daješ na partnerja. Neke naslone, občutek, kako dela gravitacija, nasprotna ravnotežja, vse te stvari lahko treniraš na zidu. Ampak, če boš vse streniral in imel na koncu partnerja, s katerim se ne bosta povezala, ne bo šlo.

Kaj je najbolj nevarno med partneringom?
Odvisno od materiala, ki ga proizvajaš. Kakšni materiali so zelo lahki oziroma enostavni, če govorimo o fizični nevarnosti. Pri dvigovanju in kakšnih kompleksnejših skokih, drugih elementih in povezavah prav tako pri sunkovitih in impulzivnih gibih, je po mojih izkušnjah največja nevarnost neusklajenost. Če plesalca torej nista uglašena. V primeru napake ne boš umrl, poškodba pa se zgodi mimo grede. Tiho pravilo, ki smo se ga učili pri Branku Potočanu, je, da vedno skrbiš za partnerja. Če partner naredi napako, torej je kriv on, ti ne boš odmaknil roke, češ: ”Na padi, saj je tvoja napaka!” Ne, absolutno in brezkompromisno podpiranje.

Pa tudi samega sebe poskusiš obvarovati?
Seveda, tako kot skrbiš za varnost partnerja, skrbiš tudi za svojo varnost. Ljudje temu rečemo instinkt.

Je kakšno dejanje specifično nevarno, kot to, da si na primer premisliš v skoku?
Ja, to, da si v skoku premisliš, je zagotovo nevarno. Tako kot pri športu. Seveda te bo partner poskušal obvarovati, da se ne boš poškodoval, če bo pri tem uspešen, je pa druga stvar. Na primer pri solo plesu bo zaradi slabega fokusa, nezbranosti, slabe koncentracije bo rezultat slaba izvedba in redkeje težka poškodba. Pri kompleksnejših elementih in akrobatiki pri partneringu pa je zlahka rezultat tudi težja poškodba. Logično.

Ali nastopaš s partneringom in kontaktno improvizacijo? Ali ti je eno ali drugo ljubše?
Težko rečem, več izkušenj imam definitivno s postavljanjem materiala, zato ker smo na ta način tudi delovali in še delujemo v skupini Four Klour. Ker so bili nekateri elementi kompleksnejši, bolj akrobatski, težji, tega nismo mogli improvizirati.

Ali bi bili takšni elementi možni tudi v improvizaciji?
Verjetno bi kakšni mojstri tudi akrobatiko znali improvizirati. Mi smo imeli tako navado tudi zato, ker smo stara šola in so se te stvari postavljale.

Ali si partnering začela z Brankom Potočanom?
Da. Potem pa so sledile tudi druge delavnice, druge izkušnje in druga sodelovanja.

Ali lahko priporočaš kakšne delavnice partneringa in kontaktne improvizacije?
Ne vem, treba je spremljati, sigurno bo kaj.

Kje lahko to spremljam?
Pobrskaj in poglej. Nekateri objavljano na spletu, drugi ne, nekateri kar pokličejo svoje oziroma različne plesalce … Treba je biti pozoren. Če daš okrog besedo, da tebe to zanima, potem bodo ljudje vedeli in bo že prišlo do tebe.

Katero smer druge stopnje študija si izbrala na AGRFT?
Umetnost giba.

Od kod je izhajala ta odločitev?
To je bil nek zagon. Z Rosano sva se vpisali najprej na maturitetni tečaj, ko sva to naredili, sva se direktno vpisali še na Akademijo za ples in naprej je bilo jasno, odprla se je možnost za akademijo, da se bo rehabilitirala, in če sem to želela narediti, sem potrebovala magisterij. Ko sva naredili Akademijo za ples, sva se direktno vpisali. V bistvu mislim, da niti diplome še nisem imela potrjene na Akademiji za ples in so mi morali napisati dopis za na AGRFT, tako “na knap” je šlo to.

Torej, če prav razumem, sta zaradi učenja na Akademiji za ples potrebovali magisterij?
Potrebovali sva ga, ja, ampak mislim, da bi šli tudi drugače. Padeš notri.

Ali je bilo vredno nadaljevati študij na AGRFT?
Ja, je bilo vredno, ampak veš, kako je to, z lahkoto rečeš, to je vse mimo, se ne bom nič učil, oni nas niso nič naučili. Profesorji ne vlivajo znanja z lijakom v glavo. Oni ponujajo, potem pa odvisno, koliko si ti zainteresiran, koliko sprejmeš. Jaz sem se odprla kot otrok. Meni je bila večina stvari zanimiva. Normalno, da imaš dobre in slabe predavatelje, to je povsod, samo jaz mislim, da če kdo trdi, da se tam nič ni naučil, je aroganten.

Torej je bilo veliko več kot samo plesni predmeti?
Predvsem in tudi gledališki, ki so mi odpirali nova obzorja, delali povezave v glavi, spreminjali gledišče, širili horizont …

Si imela najljubši predmet?
Ne vem, vse je bilo zanimivo. Lutke, umetnost govora, teorija … Predvsem ti predmeti, ki niso bili stvar moje prakse. Že na Akademiji za ples sem imela vse plesne praktične predmete priznane. Jaz se tam nisem učila gibanja, ampak stvari, ki so mi manjkale. Zdaj vprašanje, kateri je najljubši predmet, ne vem, jaz sem padala povsod noter, ker če ne bi, bi se bilo težko učiti.

Ali so bili sprejemni izpiti?
Ja.

Ali se kaj spomniš, kakšni so bili sprejemni izpiti?
Ne, čisto nič. Mislim, bilo je relativno absurdno.

Ali si delala s skupino DV8?
Ne, delala sem z Jordi Cortés, ki je delal z njimi dolga leta in je imel v Sloveniji delavnico. Plod te delavnice je bila še ena in plod te je bilo to, da sva šla z Branetom z njim delati v Anglijo. To je bila delavnica, ki je producirala predstavo. Torej nisem delala z DV8, ampak je on delal te načine, ki so jih delali tudi tam.

To pa je že kombinacija gledališča in plesa?
Ja, na nek način, saj to vse koketira med sabo, tukaj ločnice postavljati je meni nepotrebno. Danes sploh, ker je že vse prepleteno.

Kako si prišla do režiranja gledaliških predstav v Mestno gledališče ljubljansko?
Jaz sem dobila prvo ponudbo za režijo pri Matjažu Bergerju v APT (Anton Podbevšek Theatre), on mi je ponudil, da naj naredim predstavo. Vprašala sem ga: ”Kaj pa?”, ”Rad bi, da režiraš,” je rekel. Želel je, da režiram in da ne delam plesne predstave. Torej je on v meni prepoznal nek potencial. Tam sem začela, zrežirala tri predstave, potem pa se mi je zgodil MGL.